Polona Demšar 

 

Besedilo Iztok Ilich

Fotografiji Slavka Ilich

 

Akademska kiparka Polona Demšar se je že pred leti iz mestnega vrveža preselila v nekdanjo šolo pod cerkvijo Svete Trojice nedaleč od Krumperka. Ravno prav blizu in prav daleč od Ljubljane, da ima ustvarjalni mir in da ni preveč odmaknjena od bližnjih. Mir, ki ga je tam našel, a ne dolgo užival že njen oče Tone, prav tako kipar, ki je dve večji učilnici spremenil v atelje. Ko je začel šolsko stavbo preurejati v bivališče, je najprej popravili staro krušno peč. Tistega dne, ko so v njej spekli prvi hlebec kruha, je hiša postala dom.

Polona je pomemben del svoje avtobiografske predstavitve strnila v besedah: »Odkar pomnim je bila pri nas doma umetnost, bile so starine in bili so ljudje, zaljubljeni v umetnost. Odraščala sem s kiparskimi gmotami, estetiko in si ostrila drugačen, svojevrsten pogled na svet.« Danes tem prvinam dodaja še kruh. Pekla sta ga oba starša. Bilo je kot samoumeven družinski obred. Ona ga zdaj obnavlja, ko peče kruh za Tomota in poldrugo letno Piko. In za goste in prijatelje.

»Pri peki kruha je bil ta glavni naš tati,« se živo spominja. »Nikoli ni maral svežega belega kruha, ker ni zdrav. Nama s sestro Bilko je pojasnil, da par dni star kruh ne ostane prilepljen na zobe kot čikgumi, pa še malo jih očisti … Ob rojstnih dnevih je prijateljem za darilo spekel velik črn hlebec kruha in ga zavezal z naravno špago, zraven pa pripel listek z mislijo: 'Lakote nikdar ne občuti, kdor kruha je željan. Kruha miza polna naj bo noč in dan! Kruh nas je nemalo kdaj tudi rešil iz zadrege. Če je za nenapovedane goste zmanjkalo mesnega narezka, smo h kruhu postregli strte orehe, sol in rdeče vino.«

Polona je rada pomagala pri pripravi testa, sama pa je začela peči kruh šele pri dvaindvajsetih letih. »Kruh z orehi, bučnicami, lanom in makom, s sezamom, sončničnimi semeni, kavo ali projo, z rožičevo moko itd. Kolikor se spominjam svojih prvih korakov v ustvarjanje okusov, sem hrano poizkušala skuhati na samo 'moj' način. To je bil moj skrivnostni svet. Skromni začetki kuhanja sežejo k pripravi kavice, tedaj še za starše in obiske, seveda. Mešanica popoldanske nasitne kave je vsebovala grenek holandski kakav, vaniljevo aromo, ščepec kardamoma, par kapljic ruma, cimet in penasto stepeno gosto domače mleko. Verjetno sem takrat začela zares uživati v tem, da lahko gostu brez besed nahranim dušo in telo. 

Sledilo je obdobje peke sladic. Tati, mami in sestra Bilka so bili zvesti poskuševalci. Pred leti sem za Miklavža spekla tradicionalne črne piškote. Testo sem zamesila skoraj teden dni prej, da so sestavine močno prepojile. Tisto leto sem se odločila, da jih v znak spoštovanja podarim svojim profesorjem na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Kot Miklavž sem se izmuznila v zbornico in piškote vstavila v nabiralnike. Po tri piškotne zvezde sem lično zapakirala v prozorne šatuljice in vsaki priložila listek z navedenimi sestavinami ...«

Tudi ob današnjem obisku na Trojici je na mizi sveže spečen kruh. Še topel, pravkar vzet iz lončene peči, ki daje prijaznejšo toploto kot vsa druga ogrevala. Ko Polona zareže v hlebec in na lesen pladenj padejo prvi drobci že na pogled hrustljave skorje, postane kruh iz preteklosti kruh tega dne. 

»Zgolj s kiparstvom se danes ne da preživeti. Niti zelo skromno ne,« stvarno, a brez bridkosti v glasu pove kiparka Polona. Zato že več let hodi v čisto posebno »službo« - pomagat stricu Viljemu Demšarju, znamenitemu ljubljanskemu izdelovalcu violin. Napreduje, pravkar izdeluje svojo prvo violino, a se vedno bolj zaveda, da se mora še veliko naučiti.  

»Koliko stvari naredi stric, kot bi olupil jabolko, jaz pa se pri tem petkrat urežem,« prizna. In doda, da se je »pri oblikovanju krhkih violin naučila še bolj spoštovati delo z rokami in z naravnimi materiali. Tudi moka je darilo narave. Tako kot različna semena in vse drugo, kar  vmesim v testo. Ne po nekem stalnem receptu, ampak bolj po trenutnem navdihu in po tem, kaj imam pri roki, ko se namenim speči kruh. Sama ga nato po navadi jem kar brez vsega, da vidim, kako mi je uspelo.«

Pri tem Polona razkrije še en razlog, da zanjo kruh ni le vsakdanje živilo: »Lepega dne je na vrata potrkal zdaj že pokojni predsednik dr. Janez Drnovšek. Na uho mu je prišlo, da je naša hiša na Trojici na prodaj. Takrat je še iskal bivališče zunaj Ljubljane in se je oglasil. Ko sem si opomogla od presenečenja in povedala, da so ga napačno obvestili, sem ga povabila na čaj in kos domačega kruha. Po nekaj grižljajih je zadovoljno dejal: 'Polona, ti moraš sama peči kruh! Imaš polno pozitivne energije, ki jo z gnetenjem daješ v kruh. In s tem tudi ljudem, ki ga jedo.' Povedal je tudi, da je pri trojiški cerkvi močna energijska točka. Na sosednji ekološki kmetiji je pozneje še večkrat kupil moko, jajca in mleko. Bil je zelo neposreden, preprost človek. Z mamo sva ga obiskali na Zaplani.«

Zato Polona rada spodbuja ljudi okrog sebe: »Specite si kruh! Gnetite ga in opazujte kako raste, živi in nas zadovolji ...!«

 

 

POLONIN KRUH

Ali črno-beli kruh s praženimi bučnicami

 

300 g bele moke

100 g pirine moke

100 g polnozrnate moke

ščepec kardamoma

dve pesti praženih bučnic

pol kocke kvasa in 1dl hladne vode (ali pa za kvasec odvzameš od 4 dl tople?) 

žlička rjavega sladkorja, žlica soli

4 dl tople vode

 

Priprava

1 Kvas z žlico soli potopimo v 1 dl hladne vode. Pustim stati nekaj ur da se kvas popolnoma stopi. 

2 Zmešamo mešanico moke, semen in kardamom. Dodam kvasno mešanico, pomešamo in testo prelijemo s toplo vodo. Biti mora precej mokro, mešamo z leseno kuhalnico vsaj 10 minut. Postavimo na toplo, da vzhaja približno 30 minut.

3 Nato testo pregnetemo, če je res potrebno, dodamo malo bele moke. Čeprav se nekoliko paca, ga gnetemo z rokami. Po desetih minutah gnetenja ga vzhajamo za pol ure v peharju s pomokanim prtičem. Z mokrimi rokami pogladimo vrh hlebčka. 

4 Ko že tretjič vzhaja, ga zvrnemo na pomokan lesen lopar in dam v razgreto krušno peč, kjer naj se peče polno uro.