DELOINDOM+ posebna izdaja priloge Deloindom

številka 7 | 3. februar 2012

Koščki življenja akademske kiparke Polone Demšar

»Odkar pomnim je bila pri nas doma umetnost, bile so starine in bili so ljudje zaljubljeni v umetnost. Odraščala sem s kiparskimi gmotami, estetiko in ostrila drugačen, svojevrsten pogled na svet,« pravi akademska kiparka Polona Demšar, ki smo jo obiskali na Sveti Trojici.

Z nekajmesečno hčerko Piko in življenjskim sopotnikom Tomom si je v več kot sto let stari hiši ustvarila dom. Nekoč je bila hiša vaška šola, zanjo se je zaradi izjemne pozitivne energije, ki vlada v in okoli hiše, zanimal tudi pokojni predsednik Janez Drnovšek. Notranjost kar živi od umetnosti, starin in kipov, ki so med drugim tudi zapuščina njenega pokojnega očeta, akademskega kiparja Toneta Demšarja. Polona se je le obdala z novimi koščki, živimi in tistimi, ki nastanejo izpod njenih rok, pa niso nujno umetnost v klasičnem pomenu besede, temveč umetnost vsakdanjega, pogosto pa pozabljenega življenja.

Polona Demšar je mlada, a zelo plodna umetnica, ki se predstavlja s samostojnimi kot tudi s  skupinskimi razstavami in projekti tako doma kot tudi v tujini. Dela skoraj izključno razstavlja kot prostorske postavitve in-situ, v katerih se enakovredno prepletata formalna in vsebinskega plat. Motiv likovnega dela se vedno povezuje s prostorom, za katerega ga ustvarja. Gradi ga postopoma in izhaja iz materialnosti, ne iz vnaprej določene vsebine, ki se razkrije šele s samim postopkom dela. V svoji umetnosti združuje steklo in fotografijo. Združitev navidezno nezdružljivih medijev, kiparstva in fotografije, je posebnost njenega delovanja, kar nakazuje prožnost in širino ustvarjalne poetike mlade umetnice. Prav kombinacija fotografije na steklu je njena strast, saj je vsako delo poseben unikat. Zadnji opus je nastal pod naslovom 16432 - samostojna razstava, ki jo je posvetila svoji pokojni babici Zori Kodelja, interniranki v Auschwitzu. Prav zdaj pripravlja ponovno postavitev te razstave, tokrat v galeriji Krško.

Prednost pred mehaničnimi postopki daje ročnemu delu. Pomemben ji je fizični stik s kipom in fotografijo in estetski učinek, ki ga povzroči takšen delaven proces. Neskončno ceni vse, kar je narejeno ročno. Pravi, da imajo tako stvari več energije, saj se skozi roke na njih prenaša človekova energija, lahko tudi duša. V svojem domu in vsakdanjem življenju se poskuša obdati s čim več takšnimi predmeti in pojavi, ki jih lahko sproži človeška roka, ti ji tudi največ pomenijo, iz njih črpa energijo, predvsem pa v njih išče mir in sprostitev.

Krušna peč in ogenj. Oba sta zdrav vir toplote in žive energije. Brez krušne peči si preprosto ne predstavlja bivalnega kotička; dnevne sobe, ki kar diši po peči. Na peči leži, se greje, pozdravi in odžene nezaželene strupe. Pravi, da je zlata vredna. Pogled na ognjišče pa je kot življenje. Prispodoba, ki me v resnici pomirja, razmišlja umetnica. Ko gledaš polena, kako zgorevajo, je kot bi gledal minevanje. Gorijo in oddajajo toploto. Takrat živijo. Potem zgorijo in ugasnejo.

Peka kruha. Kruh je osnovno živilo, velikokrat ga speče v krušni peči. Tomo ima rad bele žemljice, zase najraje speče črnega z malo koruzne moke in s semeni. Piki bo pekla neslanega. Mešanice pripravi sama, pri tem pa rada eksperimentira. Mesenje kruha enači z gnetenjem gline, oboje jo sprošča. Verjame tudi v besede, ki ji jih je nekoč zaupal Janez Drnovšek - če kruh spečeš sam, vanj vložiš vso svojo pozitivno energijo. Ko kruh poješ, se napolniš s to energijo. Lahko pa svojo energijo deliš tako, da kos kruha odrežeš in ga ponudiš.

Fotoaparat. Začelo se je pri rosnih osmih, ko si je kupila prvo kompaktno kamero in pogled skozi kukalo jo je zaznamoval. Prepričana je, da fotoaparat 'opazuje' kot oko in je zapis življenja, časa, dogodkov. Je tudi izjemno pomemben del njenega umetniškega ustvarjanja. Fotografske podobe prenaša na steklo s klasično fotografsko tehniko, ki jo uporablja le še redko kdo. Postopek ni preprost, pravi Polona. A z veliko mero potrpežljivosti in kar nekaj izkušnjami ji je uspelo. Tudi steklo, na katero nanaša fotografsko emulzijo oblikuje sama; tali ga v peči.

Čevlji. So dodatek, ki ji pomeni piko na i njenemu stilu oblačenja. Brez dobrih, kakovostnih, posebnih čevljev, še tako draga, dizajnerska obleka izgubi svoj čar, je prepričana Polona. Nasprotno pa lahko s čevlji zelo dobro poudariš svoj karakter, dodaja. Radovednost jo je pripeljala do čevljarske delavnice Butanoga, kjer je tudi dobila priložnost in pomagala pri oblikovanju, rezanju vzorcev, šivanju in lepljenju čevljev. Zares pestra bera ročnega dela, ki pa žal izgublja svojo vrednoto med poplavo industrijskih izdelkov.

Živali. Z njimi je odraščala. Težko si predstavlja življenje brez živali. Prve izkušnje - njene prijateljice so bile divje mačke in njihov zarod, pa krave, konji in prašiči na sosednjih kmetijah – te izkušnje je doživljala prav na  Sv.Trojici. Spoznala je živalsko dušo in zdaj se od nje težko loči. Pomirjajo jo. Natanko ve, kdaj se mora stisnit k njim, jim vzeti energijo in jim jo tudi vrnit. Moji 'varuhi' so. Zdaj ji dela družbo in daje zavetje perzijski muc Bobi in ko bo čas, bo našla še kakšnega živalskega zavetnika.

Atelje. Prostor v katerem izliva svoje zgodbe, tisto, kar nosi v sebi in rodijo se stvari, ki so njeno življenje. Ko dela, prostora ne čuti, je le delovni prostor njenega poklica. Pred razstavo pa je v njej in v prostoru največ energije in takrat nikogar ne spusti vanj. Takrat je atelje umetnikova duša, preobčutljiva za zunanje dražljaje.

Veliki karo. Reliefna skulptura iz žgane gline, ki jo je leta 1989 ustvaril Polonin oče, akademski kipar Tone Demšar. Ustvarjal je z glino, ki jo je sam tudi kopal in predeloval, pove umetnica. Veliki karo, ki visi na steni v dnevni sobi, je očetovo delo, na katerega je zelo navezana. Pripada prav tistemu prostoru, kamor ga je postavil kipar in na tistem mestu ima pravo energijo. Spominja se očetove razlage kaj pomeni 'Veliki karo'. Skulptura je ime dobila po vladarju Karlu Velikem (gre skoraj za anagram), ki je s svojimi rokami poteptal veliko ljudi. Njegova moč se skriva v velikih rokah, a majhni glavi. Roke simbolizirajo oblast, ki je lahko uničujoča, če je glava majhna, brez pameti torej. Opominja jo na to, da mora biti človek vselej uravnotežen, imeti mora moč v rokah in v glavi hkrati, še razmišlja.

Avtoportret na steklu. Pravi, da je to njen labodji spev. Njena podoba je ujeta v steklo, mirujoča, otrpla, zamrznjena v negibnosti, pri se oblikuje poseben učinek, kot bi bile njene sence odtisnjene vanj, pri tem pa se fotografija združi s skulpturo razloži Polona. Odtis telesa umetnice je v naravni velikosti fotografiran na stekleno podlago. Spoznala je tudi, da se le s trdim delom  in voljo pride do želenega cilja.

Katarina Nemanič