Polona Demšar
Domov | Skulpture | Prostorske postavitve | Fotografija na steklo
 

Novice | Biografija | Kontakt | en English | si Slovensko

 
PROVOKATORJI Skupinska razstava
vpisano dne: 10.03.2009
 

Od 1.4.2009 do 13.5.2009

Galerija Hypo, Ljubljana

Polona Demšar z objektom 'ODG.:' na skupinski razstavi 'Provokatorji'

Razstavo bo odprl kustos Dr. Lev Menaše    

 
 
 
PROVOKATORJI / STANE JAGODIČ / MARKO A. KOVAČIČ / FRANC PURG in SARA HEITLINGER /ANTEA ARIZANOVIĆ / POLONA DEMŠAR
 
Ali je bil prvi slovenski likovni provokator neznani slikar, ki je v cerkvi na
Maršičih naslikal lisico v romarski opremi? Likovni humor v srednjeveški
umetnosti, tudi v slovenski, srečujemo neprestano, ampak tu ne gre
samo za to, gre za posmeh, za napad. Časi so se spremenili, oblačilo
brez šiva poka na vseh koncih in krajih, že sta pisala Erazem Rotterdamski
in Luter, kmalu bo začel tudi Trubar, med ljudmi pa krožijo lesorezi s
papežem v podobi groteskne pošasti.
Takšni lesorezi so iz slovenskih dežel seveda izginili. Protireformacija je
poznala trnje in zvezde, provokacije pa je vtaknila v indeks prepovedanih
idej. Humor se je sicer počasi vrnil, bogati in imenitni so se lahko
hahljali nad neumnostmi, ki so jih počeli revni in nepomembni, a to je
bilo vse. V Angliji se je razvila politična karikatura in v Franciji z Daumierom
dosegla vrhunec, slovenske dežele, stisnjene pod takšnimi ali
drugačnimi absolutizmi, pa so molčale vse do preloma iz devetnajstega
v dvajseto stoletje.
Za napad, tudi likovni, je nujen pogled od zunaj. S takšne perspektive
so na verske konvencije srednjeveške družbe gledali avtor lisice-romarice
in njegovi naročniki in s takšne perspektive so na svet praviloma
gledali tudi modernisti. Modernizem se je, še zlasti v likovni umetnosti,
sicer začel navidez nedolžno: nekoliko spremenjena vsebina, ki pa
je še vedno očitno temeljila na obče sprejeti tradiciji, nekaj novih likovnih
poudarkov, pa tudi tem je bilo mogoče najti častivredne predhodnike.
Šele ob impresionizmu je postalo jasno, da pot vodi v norost: kritiki
so ob protinapadu sicer uporabili prispodobo osebne, ki pa se je že
v njihovem pisanju pomenljivo obrnila proti simbolu oblasti. In seveda
so kritiki imeli prav: impresionizem je vodil v norost revolucije, pa
čeprav vsaj tako pomembno s tistim, česar ni hotel narediti, kakor s
tem, kar je storil.
Ob vsem tem so jo slovenski »impresionisti« odnesli relativno poceni.
Po eni strani je bil impresionizem v času, ko so nastopili, že sprejemljiv
in so se zato za takšno označbo (pa čeprav so tudi sami vedeli, da ni
bila ustrezna) lahko varno skrili; po drugi so se, zlasti Jakopič, uspešno
razglasili za prve prave slovenske umetnike in se tako skrili za še eno
označbo. Temu ustrezno so bile reakcije na njihova dela pretežno pozitivne;
do prve resnično odklonilne je pri nas prišlo šele, ko je Avgust
Černigoj Ljubljani predstavil konstruktivistične ideje, ki jih je prinesel z
Bauhausa, njegovi nasprotniki pa so jih – tudi v tem primeru docela
upravičeno – razumeli kot revolucionarne in rušilne. Od tega trenutka
je bil vsaj del slovenske moderne vedno v opoziciji, pa naj je bil pri tem
protest glasen ali, kakor v primeru intimizma po drugi svetovni vojni,
tih. Kljub izjemam, med katerimi je najpomembnejša opus Hinka
Smrekarja, pa se likovna provokacija pri nas še dolgo ni prijela; resnično
jo je uveljavila šele generacija poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih
let z Grupo JUNIJ na čelu.
Tokratna razstava je posvečena trem generacijam umetnikov, ki so
provokacijo v našem likovnem okolju uveljavili in razvili v naslednjih
štirih desetletjih. Prvo predstavlja Stane Jagodič, osrednja osebnost
Grupe JUNIJ; drugo Marko A. Kovačič in Franc Purg ter njegova sodelavka
Sara Heitlinger; tretjo Antea Arizanović in Polona Demšar. S pomočjo
njihovih del je mogoče opazovati, kako se je tematika neprestano
širila in se razvijala: na začetku so ustvarjalci nadaljevali tradicijo
največjih provokatorjev prve polovice dvajsetega stoletja, dadaistov,
pozneje so se obrnili predvsem k pop- in še zlastu funk-artu in še pozneje
k tokovom osemdesetih in devetdesetih let. Tehnike, ki so jih uporabljali,
so se ob tem menjavale in prepletale, značilno pa je, da so klasične
uporabili le izjemoma – svoje provokacije so predstavljali in jih še
vedno predstavljajo na tudi v tem smislu nepričakovane nove in tudi
zato provokativne načine. (Ob tem je sicer koristno opomniti, da so nekateri
drugi ubrali obratno pot in da zato v sodobni umetnosti tehnične
novosti nemalokrat prikrivajo pomanjkanje resničnih idej, provokativnih
in drugih).
Končno je treba opozoriti na še nekaj, kar je značilno prav za naše
okolje ter najbolj opazno ob Jagodičevem opusu, velja pa tudi za druge
ustvarjalce. Jagodič je svoje prve likovne provokacije ne samo ustvarjal,
ampak tudi razstavljal in objavljal v letih, ki jih danes običajno označujejo
kot »svinčena«, vendar oblast nanje ni reagirala. To dokazuje, da
slovenska (in takrat seveda tudi jugoslovanska) likovne umetnosti
nikoli ni resnično razumela in da jo je zato najraje ignorirala – odnos, ki
se vse do danes ni spremenil, vsaj v primeru provokacij pa je umetnikom
koristil vsaj toliko kolikor jim je v drugih primerih škodoval.
Lev Menaše

 

 

 
SlikaSlikaSlika
 
Nazaj na novice
Domov
Domov ::: Polona Demšar::: Novice ::: Kontakt
© Copyright 2008, Vse pravice pridržane.